POMLADNE NOVICE IZ BOLNIŠNIČNE ŠOLE IN VRTCA

Letošnji marec, prvi pomladni mesec, smo na pediatričnem oddelku otvorili s čudovitim sporočilom otrok in vzgojiteljic iz podružničnega vrtca Most na Soči iz Dolenje Trebuše. Skupaj so zbrali nekaj igrač, knjig in plišastih figuric, vse skupaj pa pospremili z risbo in lepimi mislimi. Otroci, ki so na zdravljenju, jih bodo zelo veseli.

Pred pomladjo pa nas je razveselil tudi pust. Bolnišnični pedagogi smo okrasili avlo in skušali tudi po sobah prenesti nekaj pustnega vzdušja.

Za stensko okrasitev ob dnevu žena, je Elma, učenka naše šole OŠ Ivana Roba, v času zdravljenja pri nas, ustvarila nekaj risb, ki krasijo avlo pediatričnega oddelka, da je mera polna, pa je napisala še spis o svoji izkušnji v bolnišnici, ki ga lahko preberete na dnu objave.

Učenci OŠ Solkan iz podružnične šole Grgar, pa so v času podaljšanega bivanja in pouka tako kot že večkrat v zadnjih letih, tokrat v pomladne barve in motive prelili svoje doživljanje tega letnega časa. Ob tem so pripravili tudi plakat, ki prinaša njihove vzpodbudne misli in želje tako za otroke kot tudi za odrasle bolnike v šempetrski bolnišnici. Njihova dela so razstavljena v pritličju takoj za vhodom.

Andreja in Aleš

MOJA IZKUŠNJA V BOLNIŠNICI

Elma

Ko sem prišla v bolnišnico, me je najprej prevzel občutek nelagodja. Hladni hodniki, vonj razkužila in tihi pogovori zdravnikov in medicinskih sester so ustvarjali posebno vzdušje, ki ga nisem bila ravno vajena. Bila sem sama v sobi in to mi je bilo všeč, ker sem imela mir.

Prvi dan je bil najtežji – veliko čakanja, pregledi, neznana pravila. Hrana mi je bila dobra, čeprav zaradi moje bolezni nisem imela apetita. Zdravniki in medicinske sestre so zelo prijazni in potrpežljivi, čeprav so bili vedno v hitenju. Najbolj mi je pomagalo, da sem imela ob sebi križanke in telefon, s katerim sem lahko ohranjala stike z domačini.

Noči so bile zelo dolge (jokanje dojenčkov, piskanje aparatov). Občasni obiski zdravnikov so mi večkrat prekinili spanec in to mi je v tistem trenutku bilo zelo zoprno. Zdi se mi, da so to počeli bolj iz zaskrbljenosti. Kljub temu se sčasoma navadiš na rutino. Najbolj sem cenila trenutek, ko so me prišli obiskat bližnji. Takrat sem vsaj za nekaj časa pozabila, kje sem.

Po nekaj dneh sem se počutila bolje in končno dočakala odpustnico. Čeprav mi bolnišnica ne bo ostala v najlepšem spominu, sem se naučila, kako pomembno je potrpljenje in da so dobre stvari, kot je nasmeh na obrazih delavcev, tiste, ki naredijo bivanje lepše.

Niso pa pomembni samo zdravniki in medicinske sestre. Tukaj je tudi gospa, ki mi je vsako jutro počistila in uredila sobo ter z mano tudi kakšno spregovorila.

Hvala bolnišnici Franca Derganca Šempeter pri Gorici!